V primeru ko je potrebno priskočiti na pomoč in pomagati poškodovanemu ali nenadno obolelemu se le redko kdo izmed mimoidočih odloči in pristopi. Pri iskanju vzrokov za tako reakcijo smo ugotovili, da ima večina ljudi napačno mnenje o prvi pomoči, obstoja tudi veliko strahov in tabujev. V ta namen smo se odločili poiskati odgovore na najpogostejša vprašanja pri strokovnjakih.

Je nudenje umetnega dihanja res nevarno?

Praviloma ni nevarno, možnost za prenos kužnih bolezni je minimalna, teoretično pa so okužbe seveda možne. Zaščitimo se tako, da ne vpihavamo zraka neposredno usta na usta, ampak uporabimo kakšno tkanino, ki pa mora biti prepustna za zrak. Hud strah pred okužbo je za laika lahko upravičen razlog za opustitev umetnega dihanja. V tem primeru lahko izvaja samo zunanjo masažo srca. Umetno dihanje je potrebno izvajati posebej pri otrocih, utopljencih in zastrupljencih – torej kjer je primarno nastopil zastoj dihanja in ne srčni zastoj. Okužbe ob izvajanju umetnega dihanja so zanemarljivo redke, v Sloveniji s tem še nismo imeli problemov.

Ali se lahko preko demonstracijskih lutk za oživljanje, uporabljenih na tečajih, prenašajo razne bolezni?
Okužbe se preko demonstracijskih lutk praviloma ne prenašajo. Lutko je potrebno za vsakim uporabnikom razkužiti - z alkoholnim razkužilom, razkužilnimi robčki, ki uničijo povzročitelje nalezljivih bolezni (tudi herpes viruse). Uporaba gaze pri vpihovanju ne zmanjšuje možnosti okužbe, okužbo lahko preprečimo le z uporabo razkužila. Gazo tečajniki uporabljajo predvsem iz osebnih razlogov; občutka, da se stikajo z izločki drugih ljudi.

Zakaj se ponavadi okrog ponesrečenca ali nenadno obolelega nabere množica opazovalcev, nihče pa ne pomaga?
Najpogostejši odziv nestrokovnega reševalca v primeru nesreče je »sindrom opazovalca« (»bystander effect«). Gre za sociološki fenomen ki se kaže v otrplosti in nezmožnosti nuditi pomoč osebi, ki jo potrebuje. Običajno do tega pride, če se okrog poškodovanca zbere množica ljudi; pojavi se porazdelitev odgovornosti – posameznik predvideva da bo ukrepal kdo od ostalih saj se ne počuti osebno odgovornega. Drug problem je »omejenost množice« (pluralistična ignoranca) – posameznik opazuje odzive ostalih, ki pa počnejo isto in ne pomagajo - nastane začaran krog, saj opazovalci napačno ocenijo situacijo kot manj nevarno.

Ali lahko osebi pri nudenju zunanje masaže srca zlomim rebro ali kako drugače poslabšam stanje?
Res je, da med izvajanjem zunanje masaže srca, v večini primerov poči rebro. Pogosteje se to zgodi pri starejših, zato je potrebno pri njih ubrati nežnejši pristop (še posebej pri starejših ženskah). Najpomembnejša pa je pravilna tehnika zunanje masaže srca: pritiske izvajamo na sredini prsnega koša (spodnja tretjina prsne kosti) s primernim pritiskom. Prav tako pazimo, da je mesto pritiska nad prsno kostjo – tako tudi če zlomimo rebro, to ne povzroči težav. V vsakem primeru pa ob zlomu rebra nadaljujemo z masažo!

Ali me ponesrečenec kasneje lahko toži, če sem napačno izvajal prvo pomoč?
Oseba nas sicer lahko toži, vendar do tega pride v zelo redkih primerih in bi bilo zelo nenavadno, da bi tožnik s tožbo uspel. Ko poškodovanec potrebuje pravilno pomoč, a se ta nudi skrajno nepravilno oziroma zelo odstopa od veljavnih smernic, lahko govorimo o kaznivem dejanju z elementi malomarnosti. Ne smemo pa pozabit, da nevednost ali hudo neznanje ne more opravičiti niti laika pri izvajanju prve pomoči, saj prvo pomoč štejemo v temeljni minimum znanj, ki si jih je laik dolžan pridobiti sam!

Ali sem kot laik kaznovan, če ne pomagam ponesrečenemu ali nenadno obolelemu?
Pravno se opustitev oživljanja ocenjuje glede na nujnost pomoči (najstrožja je opustitev v primeru smrtne nevarnosti) ter glede na strokovno usposobljenost osebe, ki je opustila nudenje pomoči. Odgovornost laika je tako manjša kot odgovornost zdravstvenega delavca. Vendar je ob prometni nesreči kazenska odgovornost, ne glede na usposobljenost osebe, enaka za vse voznike, ki pobegnejo s kraja nezgode, opustijo pomoč ali ne obvestijo reševalne službe.

Je smiselno učit prvo pomoč otroke?
Tudi otroci predstavljajo del populacije, ki lahko aktivno pomaga v primeru nezgode, zato si mnoge organizacije prizadevamo vnesti tečaje prve pomoči v osnovne šole, ter tako omogočit, da otroci in mladina odraščajo z znanjem prve pomoči ter se zavedajo svojih moralnih dolžnosti. Res pa je, da je potrebno pristop in nivo znanja prilagodit starostnemu razredu.

Ne zdi se mi tako pomembno obnavljat znanja prve pomoči
Velika anketa, ki smo jo naredili na področju Maribora je pokazala porazno stanje. Glavni vzrok temu je dejstvo, da gre pri prvi pomoči za znanje, ki se hitro pozabi, v kolikor se ga ne obnavlja. Marsikdo ima občutek, da je znanje prve pomoči, ki ga je pridobil pri opravljanju izpita za avtomobil, zadostno. Vendar se poskusite postavit v situacijo prometne nesreče – ali se res spomnite vseh postopkov? V preteklih letih so se tudi spremenile smernice za prvo pomoč – nekateri postopki so se spremenili, večina pa se jih je poenostavila.

Zdi se mi da sem prestar za učenje oziroma obnavljanje prve pomoči.
Največ srčnih zastojev se zgodi po 50. letu starosti. Ker se dosti gibljemo med vrstniki je tudi večja verjetnost, da jim bomo prav mi morali pomagati. Pomislite tudi na svoje bližnje, partnerja… Drug aspekt pa je fizična zmogljivost: tudi če se ne počutite fizično zmožni oživljat ali izvest podobnih sicer napornih postopkov prve pomoči, lahko v kritični situaciji s svojim znanjem pomagate vodit ostale mimoidoče pri izvajanju prve pomoči.

Ne želim se približevati ponesrečencu, saj ne vem kdaj ga lahko premaknem in kdaj ne.
Pomembno je razmišljati, da je vse podrejeno ohranitvi življenja – torej ponesrečenec mora dihati in imeti utrip. V kolikor teh znakov ne kaže ter ga zaradi situacije ne moremo pričeti oživljati v prvotnem položaju, ga moramo prestaviti ter pričeti z oživljanjem, kljub sumu na poškodbo hrbtenice. Kot laiki lahko tudi grobo ocenimo razsežnost poškodbe; če vemo da je poškodovanec padel iz višine ali gre za prometno nesrečo, lahko sumimo na poškodbo hrbtenice. Nasprotno lahko poškodbo hrbtenice izključimo, če se oseba zgrudi pred nami.

Oglejte si zloženko→