NEZAVEST IN DRUGE NEVROLOŠKE MOTNJE

POLOŽAJ ZA NEZAVESTNEGA oziroma STABILNI BOČNI POLOŽAJ

Nezavest je stanje, v katerem se ne zavedamo sebe ali okolice, značilna je tudi neodzivnost na zunanje dražljaje. Ločimo različne stopnje nezavesti, ki so posledica različnih zdravstvenih težav. Nezavest je lahko dolgotrajna ali kratkotrajna. Največjo težavo predstavljajo mišice, ki so v stanju nezavesti popolnoma sproščene. Nezavestni osebi lahko zato zaprejo dihalno pot in onemogočijo dihanje. Z namenom vzdrževanja prosto prehodne dihalne poti nezavestnega poškodovanca čim prej namestimo v primeren položaj – položaj za nezavestnega ali stabilni bočni položaj. 

Več
PRISTOP IN UKREPANJE:

  1. VARNOST
    Preden pristopimo k poškodovancu se prepričamo, ali je varno, da pristopimo. To storimo tako, da preverimo, ali so prisotni okoljski dejavniki, ki bi lahko tudi pri nas povzročili nezavest (npr. ogljikov monoksid v zakajeni garaži).
  2. ODZIVNOST
    Ko se prepričamo, da je varno, pristopimo k osebi (če je mogoče, iz strani njenih nog), jo primemo za nadlahti in vprašamo, če je vse v redu. S tem ocenimo, ali je oseba res pri zavesti in odzivna
  3. DIHALNA POT
    Če se oseba ne odzove, preverimo dihanje tako, da eno roko položimo na njeno čelo, z drugo pa jo primemo za koščeni del brade. Z obema rokama zvrnemo glavo nazaj, kolikor se da. Pri tem pazimo, da z roko, s katero držimo brado, ne zapiramo ust.
  4. DIHANJE
    Nato se s svojim obrazom približamo ustom osebe, pogled pa usmerimo v njen prsni koš. Opazujemo dvigovanje prsnega koša, čutimo dih osebe na naših licih in slišimo dihanje. To počnemo 10 sekund.
    Normalno dihanje pomeni, da v teh 10 sekundah oseba naredi 23 vdihe in izdihe, ki morajo biti podobni vdihom človeka, ki spi. Manj ali več kot 2–3 vdihe na deset sekund, odsotnost dviganja prsnega koša ali prisotnost nenavadnih dihalnih zvokov ter napenjanja mišic se ne smatra kot normalno dihanje. V teh primerih je treba začeti s temeljnimi postopki oživljanja.

Če se oseba ne odziva na naše dražljaje, toda vseeno normalno diha, namestimo poškodovanca v položaj za nezavestnega, pogosto imenovan tudi stabilni bočni položaj.

  1. Osebo prevrnemo na hrbet in ji poravnamo noge.
  2. Njihovo roko, ki je na naši strani, položimo v pravi kot, z dlanjo obrnjeno navzgor.
  3. Roko nasproti nas povlečemo čez telo in jo namestimo na lice neodzivne osebe na naši strani.
  4. S svojo drugo roko dvignemo bolj oddaljeno koleno osebe v pravi kot (ga ne izpustimo iz rok).
  5. Osebo zvrnemo proti sebi (nosečnice vedno na levi bok, ker drugače stisnemo veliko žilo, kar lahko poškoduje plod). Pazimo, da osebo zvrnemo na manj poškodovano stran. 
  6. Zgornjo nogo še popravimo tako, da je koleno v čim bolj pravem kotu.
  7. Glavo potisnemo nazaj (sprostimo dihalno pot), da preprečimo zadušitev ob morebitnem bruhanju, slinjenju ali krvavitvi.
  8. Človeka pokrijemo in nadzorujemo do prihoda reševalcev. Redno preverjamo dihanje osebe na dve minuti. Če nismo prepričani, ali diha, jo zvrnemo nazaj na hrbet in nato opazujemo dihanje deset sekund.

EPILEPTIČNI NAPAD

Epilepsija je ena najpogostejših nevroloških bolezni. V razvitem svetu se pojavi pri 1% prebivalstva. Pojavi se lahko v kateremkoli starostnem obdobju, enako pogosto pri obeh spolih, najpogosteje pa za epilepsijo zbolijo mladi.

Epilepsija se pojavi zaradi različnih vzrokov, ki so nam lahko neznani (idiopatskaesencialna epilepsija) ali pa jih lahko ugotovimo (simptomatska). V tem primeru je epilepsija pogosto posledica možganskih tumorjev, poškodb glave, vnetnih procesov, hipoglikemije, čezmernega pitja alkohola idr. Pri epilepsiji gre za prehodne in ponavljajoče se motnje v delovanju osrednjega živčevja, ki se kažejo kot motnja zavesti, zaznavanja, obnašanja ali gibanja – temu pravimo epileptični napad. Če se napad pojavi le enkrat, to še ne pomeni, da ima poškodovanec epilepsijo.

Več
Epileptični napad torej nastane zaradi nenormalnega izbruha električnih impulzov v možganih. Če ti zajamejo celotno možgansko skorjo, govorimo o generaliziranem napadu ali grand mal. Pri tej obliki napada bolnik nenadno izgubi zavest, prisotni so lahko mišični krči in motnje mišičnega tonusa (nenadni padci). Bolnik je pomodrel, pogosto pride do inkontinence urina ali blata in do ugriza jezika. Po napadu se zavest vrača postopoma.
Če so električni izbruhi omejeni le na določen predel možganske skorje, gre za parcialni ali lokalizirani napad. Ti potekajo brez motnje zavesti, pojavijo se lahko mišični krči, ki se postopno »selijo« po celem telesu, in motnje čutil.

Epileptični napad običajno mine v 5 – 10 minutah. Če pa brez prekinitve traja 30 minut ali več oziroma si napadi sledijo drug za drugim, bolnik pa vmes ne pride k zavesti, govorimo o epileptičnem statusu.

UKREPANJE V PRIMERU EPILEPTIČNEGA NAPADA:

  1. Bolnika moramo ob napadu zavarovati, tako da iz njegove okolice odstranimo vse predmete, s katerimi bi se lahko poškodoval.
  2. Glavo podpremo z mehkim ravnim predmetom (vzglavnik, torba, zvito oblačilo).
  3. Razrahljamo oblačila okrog vratu (kravata, srajčni ovratnik) in pasu.
  4. V usta ne dajemo ničesar! S tem le povečamo možnosti dodatnih poškodb pri poškodovancu ali pri nas.
  5. Bolnika med napadom ne držimo in ne poskušamo fizično zaustaviti krčev.
  6. Pozorni moramo biti na prosto dihalno pot (po napadu damo bolnika v bočni položaj za nezavestnega). Če je poškodovani otrok, ga lahko damo na bok med napadom. 
  7. Klic na 112 je nujen v primerih:
  • napad traja več kot 5 minut
  • napadi si sledijo en za drugim, med njimi poškodovanec ne pride k zavesti
  • epileptični napad se je pri poškodovancu pojavil prvič
  • če osebe ne poznamo in ne najdemo jasnih dokazov, da bi bila lahko znan epileptik (npr. Zapestnica)