OŽIVLJANJE in AED

KLIC NA 112

V Sloveniji je vzpostavljena mreža 13 regijskih in 1 državnega centra za obveščanje. Klic na 112 je brezplačen, omogočen je tudi klic iz javnih govorilnic in mobilnih telefonov brez impulza. Oseba, ki kliče, naj ustrezne podatke posreduje čim bolj zbrano in umirjeno. Pred klicem se mora oseba seznaniti z zdravstvenimi težavami poškodovane oziroma nenadno obolele osebe. Vedno naj počaka na zvezi, saj ji bo strokovnjak (zdravstveni tehnik, dispečer ali zdravnik) na drugi strani zveze morda postavil še dodatna vprašanja in dal navodila za pomoč poškodovancu oziroma nenadno obolelemu.

Več


KDAJ POKLIČEMO 112?
● Če potrebujemo nujno medicinsko pomoč
● Če opazimo, da grozi naravna ali tehnološka nesreča
● Če se je zgodila naravna ali druga nesreča
VPRAŠANJA, NA KATERA MORAMO ODGOVORITI PRI KLICU NA 112
● Kdo kliče?
● Kaj se je zgodilo (vodilni problem)?
● Kje se je zgodilo?
● Kdaj se je zgodilo?
● Koliko je ponesrečencev in kdo so?
● Kakšne so poškodbe (stanje zavesti, dihanje, krvavitve, bolečina, barva
kože, poškodba tkiva)?
● Kakšne so okoliščine na kraju nesreče?
● Kakšno pomoč potrebujemo?
● Posredujemo tudi svojo telefonsko številko.
V primeru prometne nesreče
● Vrsta in število udeleženih vozil
● Vrsta tovora
● Število poškodovanih oseb in obseg poškodb
● Znana tveganja na kraju dogodka

V primeru, da se je zgodila nesreča in nimamo telefona ali signala, lahko v hribih uporabimo obveščevalne točke (označene z GRS); na nekaterih lokacijah so nameščene tudi samodejne radijske postaje za klic v sili (SAPOGO naprave).

Poleg klasičnega klica na 112 lahko uporabimo tudi besedni klic v sili v obliki SMS. Besedilni klic v sili 112 je namenjen predvsem gluhim in naglušnim ljudem. Sprožite ga lahko z vseh mobilnih telefonov GSM.

V Evropski uniji imajo vse države enotno številko 112, pred obiskom drugih držav pa se je treba za številko za klic v sili posebej pozanimati.


ALI LAHKO MOJA POMOČ REŠI ŽIVLJENJE?

Nenaden srčni zastoj je eden izmed vodilnih vzrokov smrti v razvitih državah. Ali lahko moja pomoč reši življenje? Seveda! Glede na študijo, ki je zbirala podatke o oživljanju v Ljubljani in njeni okolici med letoma 2016 in 2018, je oživljalo kar 60 % očividcev, preživetje obolelih do odpusta iz bolnišnice je znašalo 13,8 %, od tega jih je bilo 10,9 % z blagimi nevrološkimi težavami ali brez njih. Podobne številke beležijo tudi druge evropske študije.

Takojšen začetek izvajanja temeljnih postopkov oživljanja s strani očividca od 2 do 3-krat poveča možnosti preživetja. Nasprotno pa se vsako minuto, ko očividec ne oživlja, verjetnost, da bo prizadeta oseba preživela, zmanjša za 10 %.

Možnost preživetja po srčnem zastoju je danes 3-krat večja, kot je bila pred dvajsetimi leti. Treba si je prizadevati, da se takšna zgodba o uspehu nadaljuje oziroma se še izboljša!


TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA PRI ODRASLIH

POMEN OŽIVLJANJA

Po prenehanju dihanja nastopi nezavest v 10–15 sekundah, do nepopravljivih možganskih poškodb pride v 4 minutah, v 10 minutah pa pride do možganske smrti. Če s stisi prsnega koša in umetnim dihanjem ohranjamo osnovne življenjske funkcije prizadetega, ima večje možnosti za preživetje in za večjo kvaliteto življenja po srčnem zastoju.

NAMEN OŽIVLJANJA

  1. Zagotoviti ustrezno nasičenost krvi s kisikom ter pretok krvi skozi življenjsko najpomembnejše organe (srce, pljuča, možgani).
  2. Podaljšanje časa od nastopa srčnega zastoja (klinična ali navidezna smrt) do nastopa možganske smrti.

PREŽIVETJE

  • Takojšen začetek TPO zviša možnosti preživetja za 2 do 3-krat.
  • Delež preživelih je pri primarnem zastoju (vzrok je v srcu) najvišji, če je defibrilacija izvedena hitro – v nekaj minutah po nastanku motnje srčnega ritma.

ALGORITEM OŽIVLJANJA

  • Varnost
  • Odzivnost
  • Dihalna pot
  • Dihanje
  • Klic na 112
  • Stisi prsnega koša in vpihi
Več
TPO ODRASLI

Ko opazimo nenadno obolelega, takoj pristopimo in pričnemo pomagati po svojih najboljših močeh in sposobnostih. Pri tem se držimo določenega vrstnega reda, s čimer zagotovimo varno in kvalitetno pomoč.

  1. VARNOST

Vedno je treba preveriti, če je mesto, kjer se nahaja prizadeti, varno!

Zavarovati moramo sebe, poškodovanca in opazovalce. Prizadetega načeloma ne premikamo, razen če mu grozi nevarnost, ki je ne moremo odpraviti (npr. ogenj, strupeni plini …). Če bi s pristopom na prizorišče ogrozili lastno varnost, pokličemo 112 in počakamo do prihoda reševalcev ali na nadaljna navodila.

  1. ODZIVNOST

Najprej preverjamo odzivnost prizadetega. Uvrstimo ga v eno izmed skupin:

  • neodziven,
  • odziven.

Odzivnost preverimo tako, da položimo svoje roke na nadlahti prizadetega ter ga pritisnemo ob tla in rahlo stresemo. Pri tem ga glasno vprašamo: »Ali ste v redu?«

Če se ne odziva, pridobimo pozornost okolice s klicem na pomoč.

Če prizadeti še ne leži na hrbtu, ga sami ali s pomočjo druge osebe obrnemo na hrbet in razpremo zgornji del oblačil, da bomo lažje opazovali prisotnost dihanja

  1. DIHALNA POT 

Najprej sprostimo dihalno pot – prizadetemu zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado (uporabimo t. i. trojni manever)

  • dlan položimo na čelo in s pritiskom zvrnemo glavo nazaj, kolikor lahko;
  • s konicama dveh prstov dvignemo brado, izogibamo se pritisku na mehke dele vratu.

Dihalna pot je lahko deloma ali popolnoma zaprta. Najpogosteje je vzrok zapore nezadostno sproščena dihalna pot – glava mora biti res močno zvrnjena nazaj. Drugi vzroki so še najrazličnejši tujki, oteklina dihalnih poti pri alergijski reakciji …

  1. DIHANJE

Med vzdrževanjem prosto prehodne dihalne poti gledamo, poslušamo in čutimo prisotnost dihanja 1015 sekund. To storimo tako, da se z ušesom kar se da približamo ustom poškodovanca, pogled pa usmerimo v prsni koš in iščemo znake dihanja:

  • dvigovanje prsnega koša,
  • občutenje sape na obrazu,
  • poslušanje sape.

Če prizadeti diha, moramo oceniti, ali je dihanje dovolj učinkovito (našteti moramo vsaj 23 normalne vdihe v 10 sekundah). Prizadeti, ki zadovoljivo diha, potrebuje strokovno pomoč, a ne potrebuje oživljanja!

Če smo v dvomih, ravnamo, kot da prizadeti ne diha. Občasno, glasno in neredno dihanje t. i. »agonalno« ali »predsmrtno« dihanje NI NORMALNO DIHANJE!

  1. KLIC NA 112

Če prizadeti ne diha, je najverjetneje v srčnem zastoju. V tem primeru takoj pokličemo 112 in šele nato začnemo z oživljanjem. 

  • Če smo sami, najprej pokličemo 112, klic damo na zvočnik in sočasno ob izvajanju temeljnih postopkov oživljanja (TPO) predajamo informacije dispečerju. 
  • Če nismo sami, pomočniku naročimo, da pokliče 112, sami pa takoj pričnemo z oživljanjem!

Pridobimo avtomatični eksterni defibrilator (AED), če je v bližini. Kje se nahaja, nam lahko pove dispečer, podatke o lokaciji AED naprav pa si lahko ogledamo tudi sami na spletni strani https://aed-baza.si/. Po defibrillator pošljemo drugo osebo, sami poškodovanca ne zapuščamo!

Izjeme so utopljenci in otroci! V teh primerih najprej 1 minuto izvajamo TPO, šele nato, če pri oživljanju nismo uspešni, pokličemo 112. Če nismo sami, drugi osebi naročimo, da takoj pokliče 112! Ukrepi pri otrocih in utopljencih ter odraslih se razlikujejo, saj je vzrok srčnega zastoja pri odraslih največkrat bolezen srca, pri otrocih in utopljencih pa zadušitev.

  1. STISI PRSNEGA KOŠA in VPIHI

Pokleknemo ob stran prizadetega. Če njegov trup še ni gol, ga slečemo zdaj!

Nato določimo sredino prsnega koša – to je mesto, kjer bomo izvajali stise:

  • mezinec ene roke položimo na poškodovančevo ključnico,
  • mezinec druge roke položimo na poškodovančevo spodnje rebro,
  • mesto stikanja palcev obeh rok predstavlja sredino prsnega koša.

Pri moških in otrocih je to mesto med prsnimi bradavicami. Isto mesto lahko določimo tudi 2 prsta nad žličko.  


Peto dlani dominantne roke položimo na sredino prsnega koša, dlan druge roke položimo nad prvo roko in čvrsto prepletemo prste. Nato se nagnemo pravokotno nad prizadetega in z iztegnjenimi komolci izvajamo stise prsnega koša: 

  • Prsni koš se mora vgrezniti za tretjino (5–6 cm) – pritiskamo z vso močjo, če je poškodovanec približno enako velik ali večji, kot smo sami! 
  • Stiskati moramo s frekvenco 100–120 stisov/min, za pomoč si lahko na glas štejemo število izvedenih stisov (in 1 in 2 …) ali pa si pojemo eno izmed pesmi.
  • Izvedemo 30 stisov prsnega koša.

Po 30 stisih prsnega koša izvedemo 2 umetna vpiha:

  • Sprostimo dihalno pot kot pri preverjanju dihanja ter pri tem s palcem in kazalcem roke, ki jo imamo na čelu, stisnemo mehki del nosu.
  • Normalno vdihnemo in zaobjamemo ustnice prizadetega tako, da dobro tesnijo.
  • Enakomerno vpihujemo zrak v usta prizadetega, vpih naj traja 1 sekundo; vpih je uspešno izveden, ko se bolnikov prsni koš opazno dvigne, takrat tudi prenehamo z vpihovanjem zraka v njegova pljuča.
  • Odmaknemo svoja usta, vzdržujemo prosto dihalno pot in opazujemo spuščanje prsnega koša.
  • Postopek ponovimo še pri drugem vpihu.

Zunanjo masažo srca in umetno dihanje v razmerju 30:2 izvajamo neprekinjeno dokler:

  • ne pride služba nujne medicinske pomoči,
  • prizadeti ne prične normalno dihati ali kazati drugih znakov življenja
  • smo fizično zmožni,
  • ni na voljo avtomatičnega defibrilatorja, nato nadaljujemo glede na navodila defibrilatorja.

Če je prisotnih več laikov, vsak izvaja TPO 12 minuti ali dokler se ne utrudi, nato sledi menjava.

Izvajanje vpihov je zelo priporočljivo, ni pa nujno.

Vpihe poskusimo izvajati predvsem pri otrocih, dojenčkih in utopljencih, saj je vzrok za srčni zastoj pomanjkanje kisika (npr. zaradi tujka v dihalni poti).

Vpihov ni treba izvajati, če:

  • osebe ne poznamo,
  • imamo subjektivne zadržke,
  • se bojimo prenosa okužb med izvajanjem.

Vpihov ni priporočljivo izvajati, če:

  • imamo utemeljen sum, da je vzrok za srčni zastoj zastrupitev (varnost je na prvem mestu!),
  • je oseba pobruhana ali krvava,
  • ima poškodovanec hude poškodbe obraza.

Če vpihov ne izvajamo, neprekinjeno izvajamo stise prsnega koša s frekvenco 100–120 stisov/min.



UPORABA AED

Vsako leto zaradi srčnega zastoja v Evropi umre od 350.000 do 700.000 ljudi. Srce se pri srčnem zastoju pogosto ne ustavi povsem, temveč še vedno migeta, kar pa ne zadostuje za poganjanje krvi. Temu stanju strokovno rečemo fibrilacija. Ob prihodu reševalcev je ventrikularna fibrilacija zabeležena v 25–30 % primerov, ob nastopu kolapsa pa je njen delež celo 59–65 %. Tako v večini primerov samo stisi prsnega koša ne zadostujejo za povrnitev bitja srca; potrebna je uporaba defibrilatorja, ki sam določi, ali je treba sprožiti električni sunek. Defibrilatorju s strokovnim izrazom rečemo avtomatski eksterni defibrilator ali AED. V Sloveniji je javno dostopnih že preko 500 AED. Točne lokacije si lahko ogledate na spletni strani www.aed-baza.si. Nameščeni so na dobro vidnih mestih, ki so označena z univerzalno oznako.

Več
UPORABA

Avtomatski defibrilator uporabimo vedno, ko se bolnik ne odziva in ne diha oziroma ne kaže znakov življenja. Uporaba pa ne pomeni, da bo izveden tudi električni sunek – naprava namreč po namestitvi elektrod sama oceni, ali je sunek potreben, in da uporabniku ustrezna navodila.

  1. Električni sunek bo potreben v primeru migetanja ali fibrilacije srca, ki je navadno posledica poslabšanja že znane srčne bolezni, električnega šoka ali srčne kapi (linki). V tem primeru je vzrok, da srce ne bije pravilno, napačen električni signal, ki sicer daje ukaz za normalni srčni ritem. S sunkom bo AED poskusil srce “ponastaviti” tako, da bo ukaz ponovno deloval pravilno. 
  1. Električni sunek ne bo potreben, če srce stoji popolnoma pri miru oziroma je v asistoliji. To je navadno posledica pomanjkanja kisika v krvi – značilno za srčni zastoj pri otrocih, utopljencih in zadušitvah. Zaradi pomanjkanja kisika pride do pomanjkanja energije za krčenje in raztezanje srčne mišice. Tu nam “ponastavitev”, ki jo izvede AED, ne bo pomagala. 

Uporaba defibrilatorja je povsem varna. Bolnik pri tem ni ogrožen, lahko pa ga ogrozimo, če napravo uporabimo prepozno ali pa je celo ne uporabimo. Varna je tudi za izvajalca, če le upošteva navodila in se med defibrilacijo bolnika ne dotika.
Pri otrocih, starejših od 1 leta, je priporočljiva uporaba otroških elektrod, če so te priložene. Če posebnih elektrod ni, lahko uporabimo tudi elektrode za odrasle, vendar moramo paziti na njihovo postavitev. Pri otrocih pod 1 letom starosti uporaba AED ni priporočljiva!

NAVODILA ZA UPORABO AED PO TOČKAH: 

  1. Temeljni postopki oživljanja:
    1. varnost,
    2. preverite odzivnost,
    3. sprostite dihalno pot,
    4. preverite dihanje,
    5. pokličite reševalce (112),
    6. pošljite nekoga po AED,
    7. izvajajte stise prsnega koša in umetno dihanje (v razmerju 30:2 ali neprekinjeno samo stise).
  1. Priprava defibrilatorja (v kolikor imate pomoč, naj to stori oseba, ki vam pomaga, vi pa nadaljujte z izvajanjem stisov srca):
    1. Vključite AED s pritiskom na tipko ON/OFF, nato sledite navodilom naprave.
    2. Namestite elektrode na golo kožo; eno elektrodo na levo stran prsnega koša, pod pazdušno lino, nižje od prsne bradavice, drugo elektrodo pa pod desno ključnico.
  1. Ugotavljanje motnje srčnega ritma. VSI se odmaknite od defibrilatorja in nezavestnega, tudi tisti, ki ga oživljate, da lahko naprava pravilno odčita srčni ritem. Naprava sama da glasovno navodilo: “Ne dotikajte se bolnika!”. Nato sporoči rezultat analize s stavkom “Šok je potreben,” ali “Šok ni potreben.”
  1. Če je potreben električni sunek, preverite, da se nihče ne dotika nezavestnega, zakličite: “Vsi stran, prožim šok!” in sprožite defibrilacijo s pritiskom na ustrezno utripajočo tipko.
    Če sunek ni potreben, nadaljujte z izvajanjem stisov prsnega koša in umetnim dihanjem, dokler ne pride strokovna pomoč ali dokler ne začne oseba normalno dihati.
  1. Če srce ni začelo pravilno delovati, takoj nadaljujte z oživljanjem! Na vsaki 2 minuti se bo analiza srčnega ritma ponovila, AED pa vam bo ponovno sporočil, ali je šok potreben ali ne.
  1. Če je srce začelo pravilno delovati, prenehajte z oživljanjem. Znaki, da je začelo srce delovati, so kremženje obraza, premikanje rok, odpiranje oči, itd. Iščemo znake normalnega dihanja. Če oseba diha normalno, jo namestite v stabilni bočni položaj, elektrode pa pustite nameščene na prsnem košu. AED bo vsaki 2 minuti analiziral srčni ritem, kar vam bo v pomoč pri spremljanju stanja poškodovanca. Če AED sporoči, da je šok potreben, poškodovanca nemudoma obrnite na hrbet, sprožite šok in nadaljujte z oživljanjem. 

SRČNA KAP

Srčno-žilne bolezni so v Sloveniji in tudi drugje v razvitih državah najpogostejši vzrok obolevnosti in umrljivosti pri odraslih. Najpogostejši smrtni bolezni srca pri nas sta akutni miokardni infarkt (poimenovan tudi srčna kap ali infarkt) ter srčna odpoved.

Vzrok srčnega infarkta je zamašitev ene ali več koronarnih arterij, torej arterij, ki prehranjujejo srce. To se najpogosteje zgodi zaradi napredovane ateroskleroze, kateri so te arterije še posebej izpostavljene. Gre za kronično vnetno dogajanje v žilni steni, ki poteka od rojstva naprej. S tem začne nastajati maščobni plak. Tak plak se lahko odlušči in izpostavi neravno površino žilne stene, kar povzroči vrtinčenje krvi in aktivacijo procesov strjevanja krvi, s tem pa nastane strdek ali tromb.

Več
ZNAKI SRČNE KAPI

Srčno-mišične celice začnejo ob pomanjkanju kisika propadati, zato je izrednega pomena, da je srce v takšnem stanju čim manj časa. Pri tem je ključnega pomena zgodnja prepoznava simptomov srčne kapi in ustrezno ukrepanje.

Najznačilnejši znak je bolečina v prsih. Ko se naredi strdek, se lahko zmanjša dotok krvi v srce. Tako tkivo srčne mišice ne dobi dovolj hranilnih snovi in predvsem kisika – ishemija. Ishemija srčne mišice se kaže kot močna, topa bolečina v sredini prsnega koša, ki jo je težko natančno določiti. Bolečina se ponavadi širi še v levo roko, ramo in vrat, lahko tudi v hrbet za lopatico ali v trebuh.

Bolečini so ponavadi pridružene še težave z dihanjem, slabost, bruhanje, bledica, potenje, omotičnost in vrtoglavica ter seveda nepravilno bitje srca. Simptome lahko ublažimo že s tem, da človeka namestimo v polsedeči položaj na tla (npr. ob steno).

UKREPANJE

  1. Če smo pri poškodovancu prepoznali znake srčne kapi, moramo nemudoma poklicati nujno medicinsko pomoč! Do prihoda reševalcev naj poškodovanec miruje v polsedečem položaju, ves čas ostanemo ob poškodovancu in ga nadzorujemo. Hrane in pijače poškodovanec ne sme zaužiti!
  2. Med čakanjem bolniku damo 500 mg aspirina (acetilsalicilne kisline). Najbolje, da tableto zgrize ali jo raztopi pod jezikom. Ker je ustna sluznica dobro prekrvavljena, bo aspirin hitro prešel v kri – hitreje, kot če bi poškodovanec tableto popil. Pred uporabo aspirina se moramo prepričati, da poškodovanec ni alergičen na aspirin. 
  3. Če ima poškodovanec že znane srčne težave (npr. angina pectoris) in ima predpisan nitroglicerin, naj si ga namesto aspirina razprši 1- do 2-krat pod jezik. Če bolečina ne popusti v dveh do petih minutah, naj bolnik vzame nitroglicerin še dvakrat v 5-minutnih presledkih. Če bolečina še vedno ne popusti, gre lahko za srčni infarkt.
  4. Če je le možno, naj svojci pripravijo bolnikovo zdravstveno kartico in seznam zdravil, ki jih bolnik jemlje. Te podatke predamo reševalcem ob prihodu.

Zaradi srčne kapi lahko pride tudi do zastoja srca. Srčna kap je lahko vzrok za zastoj, vendar vsaka kap še ne pomeni zastoja srca, prav tako pa ni edini možni vzrok zanj. Srce zastane, ko nima več mehanske aktivnosti. Če se oseba preneha odzivati in ne zaznamo normalnega dihanja, takoj pričnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Če imamo v bližini še kakšno osebo, ki nam lahko pomaga, jo pošljemo po najbližji defibrilator!


ZAPORA DIHALNE POTI S TUJKOM

Zapora dihalne poti s tujkom je življenje ogrožajoče stanje, ki zahteva takojšnje ukrepanje. Ključno je, da znake čim prej prepoznamo. Pri osebi z zaporo dihalne poti lahko opazimo hropenje ali piskanje, kašljanje, naprezanje pri dihanju, pomodrelost, nemir in prestrašenost.

Več
Ukrepamo glede na to, ali je kašelj učinkovit ali ne:

  • Če oseba učinkovito kašlja, le vzpodbujamo kašelj. V takem stanju prizadetega nikakor ne trepljamo ali tolčemo po hrbtu, saj mu s tem ne pomagamo, ampak mu delo lahko celo otežujemo! Kašelj vzpodbujamo, dokler je učinkovit.
  • Če prizadeti ne more kašljati ali začne kašljati neučinkovito, izvedemo 5 udarcev med lopaticami, pri čemer mora biti oseba nagnjena nekoliko naprej, mi pa se postavimo ob njen bok in udarjamo zelo močno. Po vsakem udarcu preverimo, ali se je zapora razrešila. Če se zapora po udarcih ne razreši, izvedemo 5 Heimlichovih prijemov. Če se prizadeti še vedno duši, ponovimo 5 udarcev in nato spet 5 Heimlichovih prijemov in spet 5 udarcev … Če oseba izgubi zavest, pokličemo 112 in pričnemo s temeljnimi postopki oživljanja (TPO).

Izvedba Heimlichovega prijema:

  1. Postavimo se za prizadetega in ga nagnemo nekoliko naprej.
  2. Sklenemo roke okoli zgornjega dela njegovega trebuha in stisnemo dlan v pest, s palcem obrnjenim proti trebuhu. Pest prislonimo na predel med žličko in popkom.
  3. Izvedemo močan sunek, usmerjen proti sebi in navzgor.

Pri otrocih, mlajših od 1 leta, NE izvajamo Heimlichovega prijema. Nadomestimo ga s stisi na prsnico, kakršne izvajamo pri TPO za otroke pod 1 letom starosti.


OŽIVLJANJE PRI SUMU NA COVID-19

Možnost okužbe z virusom Sars-Cov-2 je nekoliko spremenila priporočila za oživljanje. Verjetnost prenosa virusa obstaja, ni pa znano, kolikšno je dejansko tveganje. Po priporočilih Slovenskega reanimacijskega sveta se mora zato vsak posameznik prostovoljno odločiti, ali bo oživljal.

Pred izvajanjem temeljnih postopkov oživljanja (TPO) si nadenemo obrazno masko čez nos in usta, prav tako s kirurško masko, z brisačo ali z drugo tkanino prekrijemo nos in usta prizadetega. Dihanja ne ocenjujemo kot do sedaj; ne sklanjamo se nad obraz, temveč le pogledamo, ali se prsni koš dviguje in ali bolnik kašlja. Če ocenimo, da je oseba neodzivna in ne diha, izvajamo stise prsnega koša kot običajno. Pri okužbi s Covid-19 ali sumu nanjo se pri odrasli osebi umetni vpihi ne izvajajo. Nasprotno velja za otroke, pri katerih je večina srčnih zastojev sekundarnih in so posledica dihalne stiske. Vpihi so zato pri otrocih pomembnejši, vendar je njihovo izvajanje vseeno prostovoljno. Običajno se priporočajo le za osebe, ki imajo tesne stike. Tako pri neznanih otrocih in utopljencih vpihov ne izvajamo, temveč se držimo navodil TPO za odrasle (stisi + AED). Po končanem oživljanju si umijemo roke s tekočo vodo in milom ter si jih razkužimo. Kasneje kontaktiramo lokalnega epidemiologa za nadaljnje ukrepanje.