POŠKODBE

UKREPI PRI POVRŠINSKIH RANAH IN UGRIZNINAH (izjema med globokimi ranami):

1. Speremo s hladno tekočo vodo in mesto zaščitimo s sterilno gazo ali obližem. Ker se bo gaza sama po sebi prilepila in zasušila na rano, jo pred prevezo navlažimo s fiziološko raztopino, lahko uporabimo sodobne obloge za rane ali pa gazo navlažimo s hladnimi prekuhanimi kamilicami. Odstranjevanje zasušene gaze povzroča bolečine in majhne krvavitve, kar podaljša celjenje rane.
2. Preverimo cepljenje proti tetanusu! Pri ugrizih psa ali živali, ki je potencialna prenašalka stekline, se moramo cepiti tudi proti steklini.

UKREPI PRI GLOBOKIH RANAH:

1. Preučimo mesto nezgode (položaj, dostop, nevarnosti).
2. Osnovni pregled poškodovanca:
   Poskušamo odkriti življenjsko ogrožujoče poškodbe in obsežne krvavitve. 
   1. Pri hudi zunanji krvavitvi takoj začnemo z oskrbo. (link)
   2. Če poškodovanec ne kaže znakov življenja (ne diha), takoj začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. (link)
   3. Če je poškodovanec nezavesten, ga namestimo v položaj za nezavestnega. (link)
3. Pri večjih ranah in poškodbah, ki jih ne moremo oskrbeti, takoj pokličemo 112!
4. Natančen pregled rane
   Odkrijemo ranjeni del telesa, da vidimo celo rano. Razrežemo oziroma odstranimo obleko in nakit, da vidimo velikost rane, pridružene poškodbe …
5. Zaustavljanje krvavitve
   S prsti preko sterilne gaze pritisnemo direktno na rano, v primeru hude krvavitve uporabimo kompresijsko obvezo.
6. Rano sterilno povijemo, ud imobiliziramo. 

VRSTE RAN

1. Praske in odrgnine so površinske rane, ki se dokaj hitro zacelijo. Zanje so značilne predvsem kapilarne krvavitve, ki se načeloma spontano ustavijo.
2. Ureznine so rane različnih globin, ki jih povzročijo ostri predmeti (nož, steklo, pločevinke, papir, ostra trava itd.). Pogosto jih spremljajo arterijske in venske krvavitve. 
3. Vsekanine so rane, povzročene z udarcem ostrega predmeta ali padcem na oster predmet.
4. Razpočne rane nastanejo zaradi delovanja tope sile (sile ob pritisku, zasuku, vleku) na kožo in sluznico. Pogosto sta prisotni udarnina in oteklina. Iz razpočnih ran redko krvavimo, saj so žile zatisnjene s krvnimi strdki, ob oskrbi ran pa se ti strdki izločijo, kar lahko vodi do obsežne krvavitve.
5. Raztrganine so rane različnih globin, ki nastanejo s pretrganjem kože in/ali sluznice. Povzročijo jih lahko različni ostri ali robati predmeti, lahko so posledica padca ali udarca in so najpogostejša vrsta ran. Pri obsežnih raztrganinah so lahko poleg mehkih tkiv (koža, podkožje, mišice), poškodovane tudi žile in živci ter celo kosti. Raztrganine so pogosto umazane rane, zato ob neustrezni oskrbi lahko pride do hudega vnetja. Kot posledica delovanja tope sile na telo lahko nastanejo tudi avulzije – izpuljenje ali iztrganje dela telesa.
6. Zmečkanine so rane, ki nastanejo zaradi delovanja velike sile na majhno področje telesa, pri tem pa pride do zmečkanja vseh mehkih tkiv in drobljenja kosti na tem področju. Povzročijo jih lahko razne stiskalnice, preše in drugi delovni stroji, lahko pa so posledica prometnih in drugih nesreč. Zmečkanine se lahko pojavijo tudi ob zasutju.
7. Ugriznine so rane, ki so posledica ugriza živali (psa, mačke, zajca, konja, želve, kače itd.) ali človeka. Pri tovrstnih ranah je verjetnost okužbe s patogenimi mikroorganizmi zelo velika. Mikroorganizmi okužijo mesto poškodbe, s krvjopa se lahko prenesejo po telesu poškodovanca še na druga mesta in poškodujejo različna tkiva. (link Ugriznine)
8. Vbodnine so rane, ki jih povzročijo ostri predmeti (bodala, igle, žeblji, lesene trske itd.). Pogosto so to globoke rane, ki lahko segajo v prsno ali trebušno votlino, zato obstaja nevarnost predrtja življenjsko pomembnih notranjih organov (pljuč, srca, jeter, prebavne cevi). Pojavijo se lahko notranje krvavitve in motnje dihanja, ki so smrtno nevarne za poškodovanca. Vstopna rana je lahko majhna in se v ozkem kanalu zaključi v globlje ležečem tkivu ali pa na nasprotni strani prodre navzven. Ne glede na velikost vstopne rane so te lahko veliko bolj nevarne, kot se zdi na prvi pogled. Manjša vstopna rana se lahko hitro zapre in ne krvavi navzven, hkrati pa so lahko v globljih tkivih večje poškodbe in notranje krvavitve, zato ne smemo nikoli ocenjevati resnosti poškodbe glede na velikost rane na površini! V primeru, da se je ostri predmet v rani zlomil in ostal v telesu kot tujek, ali pa je ostal zapičen v telo, ga ne smemo nikoli odstranjevati (link Oskrba tujkov v rani).
9. Strelne rane so posledica poškodbe s projektili ali kroglami iz pištole, puške ali strojnice, bombe ali mine. Skoraj vedno so to zelo globoke rane. Glede na pot krogle ali projektila jih ločimo na: prestrel – vstopna (vstrelna) rana je manjša od izstopne (izstrelne), zastrel – najdemo le vstopno rano ter obstrel – krogla le oplazi površino telesa. Poškodovani so lahko življenjsko pomembni organi, kar lahko povzroči takojšnjo smrt poškodovanca, poškodbe večjih žil ali živcev na udih pa lahko vodijo v invalidnost. Pri eksploziji smo pozorni na razlomljene delce eksplozivnega telesa, zlome, udarnine in raztrganine, globoke rane, ki bi lahko predrle katero od telesnih votlin, opekline in poškodbo dihalnih poti.

PRVA POMOČ OB ZVINU

S poškodovanega uda odstranimo nakit ter zategujoča oblačila in obutev, nato pa se držimo ukrepov RICE.

R(est) = počitek: Poškodovano mesto čim manj obremenjujemo in poskrbimo, da se čim manj premika. Pri zvinih na nogah je v nekaterih primerih potrebna razbremenitev z berglami.

I(ce) = hladimo: S hlajenjem začnemo čim prej, a pri tem pazimo, da led ni v neposrednem stiku s  kožo. Hladimo vsaj 15–20 minut še nekaj dni po prvotni poškodbi.

C(ompression) = stisnimo: Zviti sklep najlažje stabiliziramo tako, da ga povijemo z elastičnim povojem, hkrati pa s tem preprečimo prekomerno otekanje na mestu poškodbe. Pri povijanju moramo paziti, da ne povijemo pretesno – če bolečina postane močnejša, ud postane bled in mravljinčast, moramo povoj razrahljati.

E(levation) = dvig nad višino srca: Na ta način gravitacija pomaga pri zmanjšanju otekline, kar je še posebej pomembno čez noč.

K zdravniku pojdite, če poškodovanega sklepa ne morete obremeniti ali premikati, če so prisotne bolečine nad poškodbo ali če se pod zvinom pojavi mravljinčenje ali zmanjšano občutenje dražljajev.

Poškodovanec ob izpahu čuti zelo hudo bolečino, ki je še hujša ob poskusu gibanja v sklepu. Prisotni sta oteklina in podplutba. Kot opazovalci lahko prepoznamo izpah po spremenjeni obliki oz. nepravilnem položaju sklepa, poškodovanec pa ud običajno drži v nenavadnem položaju, v katerem je bolečina manjša – antalgična drža uda. Zaradi morebitnega stisnjenja ali pretrganja okolnih žil in živcev je lahko ud hladen, bled in brez utripa ali pa poškodovanec navaja mravljinčenje ali odsoten občutek za dotik. Najpogosteje pride do izpaha ramenskega sklepa, za katerega sta značilna dvojen obris rame in tipna prazna čašica ramenskega sklepa.

Ukrepamo po načelu PLOD: P – počitek, L – hlajenje z ledom, O – obveza, D – dvig. Hladimo vedno z ledom preko tkanine in nikoli neposredno, ker bi s tem lahko povzročili omrzline! Hladimo 15 min, nato sledi 10 min presledka, nato pa še 10 min hlajenja. S hlajenjem zmanjšamo presnovo v tkivu, s čimer omilimo sekundarno okvaro tkiva zaradi pomanjkanja  kisika, z dvigom pa preprečimo nastanek otekline in zmanjšamo bolečino. Izpaha nikoli ne skušamo naravnati sami, ker s tem povzročimo hudo bolečino, hkrati pa lahko povzročimo še dodatno poškodbo okolnih tkiv! Poškodovanec ne sme jesti in piti, ker bo morda potreboval operativno zdravljenje. Poskrbimo za čim prejšnji prevoz do zdravstvene ustanove, kajti dlje kot bo minilo od izpaha do naravnave, težja bo naravnava, slabše bo celjenje in večja bo verjetnost za trajne okvare.

Pri odprtem izpahu moramo zaustaviti morebitno krvavitev in rano sterilno pokriti, nato pa predel imobilizirati in poiskati strokovno pomoč.

Kost se zlomi, ko sila, ki deluje na kost, preseže njeno trdnost in prožnost. Sile so lahko neposredne (npr. udarec s kovinskim predmetom po roki) ali posredne, pri katerih se kost zlomi zaradi upogibanja ali zvijanja.
Pri otrocih so najpogostejši zlomi podlakti, nadlahtnice in ključnice. Pri odraslih pa so pogosti zlomi spodnjega dela koželjnice, zgornjega dela stegnenice in gležnja.

Pri starejših ljudeh kosti niso več tako prožne, kot so pri mlajših, zato je že manjša sila dovolj, da se kost zlomi. Zlome pri starostnikih lažje prepoznamo, ker so običajno prisotni vsi znaki zloma (opisani v nadaljevanju). Pri otrocih so kosti bolj prožne in navadno počijo kot mlada veja, takemu zlomu rečemo »zlom po tipu zelene veje«. Znaki zloma so manj izraženi.

Zlome glede na poškodbe mehkih tkiv in kože razdelimo na:

• ZAPRTE: na koži ni rane, torej ni povezave med področjem zloma in zunanjim okoljem
• ODPRTE: pride do neposredne povezave med področjem zloma in zunanjim okoljem
  

KAKO PREPOZNAMO ZLOM?

• Vidimo oteklino.
• Ob pritisku ali ob premikanju okončine, poškodovanec občuti bolečino.
• Okončina ima omejeno gibljivost.
• Če je kost popolnoma prekinjena, lahko pride do patološke (nenormalne) gibljivosti.
• Ob pritisku na predel zloma čutimo ali slišimo škrtanje.
  

PRVA POMOČ PRI ZLOMIH

Če pri poškodovancu sumimo na zlom, veljajo splošna pravila enako kot pri ostalih nujnih stanjih. Najprej torej poskrbimo za svojo in poškodovančevo varnost, pokličemo 112 in po potrebi oživljamo.

Pri zaprtem zlomu poškodovano okončino imobiliziramo (poskusimo čim bolj omejiti gibanje) in jo dvignemo. Na terenu imobilizacijo izvedemo tako, da preprečimo gibanje v sosednjih dveh sklepih ob zlomu, pri tem pa naj se zlomljeno mesto ne premika. Na ta način omilimo bolečino in preprečimo dodatne poškodbe. Mesto zloma lahko hladimo.  Tudi če je okončina vidno deformirana, je ne poskušamo naravnati. Poškodovancu lahko damo zdravila proti bolečini, vendar nikakor ne acetilsalicilne kisline (Aspirin). Poškodovancu ne dajemo jesti ali piti.

Pri odprtih zlomih je prva pomoč enaka kot pri zaprtih, le da moramo rano na mestu zloma sterilno pokriti in obvezati, da preprečimo oziroma zmanjšamo vdor bakterij in tujkov v rano. Če pri roki nimamo sterilnih gaz in povojev, lahko uporabimo tudi čisto krpo ali drugo blago.
Pri poškodovancu, ki iz rane aktivno krvavi, moramo krvavitev ustaviti.

NUDENJE PRVE POMOČI PRI AMPUTACIJI:

1. Najprej poskrbimo za poškodovanca. 
   1. Zaustavimo hudo krvavitev.
      Če je le možno, poskusimo zaustaviti krvavitev z direktnim pritiskom na rano ali s kompresijsko prevezo. Če to ni možno, krvavitev zaustavimo z Esmarchovo prevezo 
   2. Ustrezno oskrbimo krn.
      Rano moramo zaščititi pred zunanjimi vplivi. To najlažje storimo tako, da krn pokrijemo s čisto gazo (če gaze nimamo pri roki, lahko uporabimo katerokoli čistejšo tkanino).
   3. Imobiliziramo poškodovani del telesa.
      Z imobilizacijo zmanjšamo nepotrebne premike poškodovanega dela telesa, zmanjšamo tudi dodatne poškodbe in bolečino. Poškodovano nogo imobiliziramo ob poškodovančevo zdravo nogo, poškodovano roko pa imobiliziramo ob telo poškodovanca.
   4. Poškodovani del telesa dvignemo nad nivo srca.
      S tem zmanjšamo krvavitev, oteklino in bolečino.
   5. Poškodovaca spremljamo. Spremljamo stopnjo zavesti, kakovost narejene preveze. Poškodovanca do prihoda reševalcev ne zapuščamo, ne dajemu mu za jesti in za piti!
2. Nato se lotimo oskrbe amputiranega dela telesa.
   1. Amputirani del telesa zavijemo v sterilno gazo in ga položimo v čisto plastično vrečko.
   2.  V drugo plastično vrečko damo mešanico ledu in hladne vode – s tem dosežemo temperaturo okoli 4°C.
   3. Obe vrečki vložimo v tretjo vrečko, v katero dodamo še list osnovnimi podatki o bolniku in poškodbi: ime in priimek, starost, poklic, dominantna roka, pridružene poškodbe, kronične bolezni in zdravila, ki jih redno jemlje, ura poškodbe, mehanizem poškodbe (npr. krožna žaga) in pa vsebino vrečke.

Pomembno je, da amputiranega dela telesa ne položimo neposredno na led, saj lahko pride do poškodb tkiva zaradi omrzlin, kar močno zmanjša uspešnost kirurškega posega in funkcionalnost prišitega uda.

S spiranjem in brisanjem amputiranega uda lahko povzročimo še dodatne, nepotrebne poškodbe tkiva, zato to prepustimo kirurgom in reševalcem.

PRVA POMOČ PRI NEPOPOLNI AMPUTACIJI:

Najprej nepopolnoma odrezani ud naravnamo v fiziološki položaj, s čimer izboljšamo prekrvavitev tkiva in zmanjšamo možnost dodatnih poškodb. Nato zaustavimo krvavitev in ustrezno oskrbimo rano, imobiliziramo poškodovani del telesa, ga dvignemo nad nivo srca in poskrbimo za prevoz v bolnišnico.

Stopnje nameščanja preveze:

1. Trikotno ruto (lahko drug velik kos blaga) zložimo v 5 cm širok trak. Uporabimo lahko tudi širok pas za hlače, kravato itd. Ne uporabimo ozkih trakov, vezalk in podobnega, ker se zarežejo v kožo in mehke dele ter jih nepopravljivo poškodujejo.
2. Trak ovijemo okoli uda, 2 cm nad poškodovanim delom.S tem zmanjšamo obseg uda, ki bo dodatno poškodovan zaradi motene prekrvavitve, hkrati pa omogočimo, da nam preveza med zavezovanjem ne bo zdrsnila iz uda.
3. Ruto zavežemo okoli uda. Na vozel položimo trd, ozek in daljši predmet (npr. palica, kuli), ki ga na ruto pritrdimo še z enim vozlom.
   Trd predmet vrtimo v eni smeri toliko časa,  dokler se krvavitev popolnoma ne ustavi. Trd predmet fiksiramo z ostankoma rute ali z drugo ruto.
4. Zapišemo datum, uro in minuto namestitve obveze. Podatke lahko napišemo na nepoškodovano kožo, ruto…

Esmarchove preveze nikoli ne smemo pokrivati, saj moramo ves čas spremljati kakovost narejene preveze (npr. znaki krvavitve) ter v primeru nepopolne amputacije, izgled neamputiranega dela uda.