OSKRBA RANE
Pri oskrbi ran je zelo pomembno razlikovanje med površinskimi ranami (ne segajo skozi celotno debelino kože) in globokimi ranami (segajo skozi kožo v podkožje in globlje). Pri nudenju prve pomoči je pomembno, da imamo čiste roke in/ali uporabljamo rokavice, ne dihamo v rano in ne uporabljamo nobenih mazil, praškov in neznanih pripravkov iz »domače lekarne«.
Več- Speremo s hladno tekočo vodo in mesto zaščitimo s sterilno gazo ali obližem. Ker se bo gaza sama po sebi prilepila in zasušila na rano, jo pred prevezo navlažimo s fiziološko raztopino, lahko uporabimo sodobne obloge za rane ali pa gazo navlažimo s hladnimi prekuhanimi kamilicami. Odstranjevanje zasušene gaze povzroča bolečine in majhne krvavitve, kar podaljša celjenje rane.
- Preverimo cepljenje proti tetanusu! Pri ugrizih psa ali živali, ki je potencialna prenašalka stekline, se moramo cepiti tudi proti steklini.
UKREPI PRI GLOBOKIH RANAH:
- Preučimo mesto nezgode (položaj, dostop, nevarnosti).
- Osnovni pregled poškodovanca:
Poskušamo odkriti življenjsko ogrožujoče poškodbe in obsežne krvavitve.- Pri hudi zunanji krvavitvi takoj začnemo z oskrbo. (link)
- Če poškodovanec ne kaže znakov življenja (ne diha), takoj začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. (link)
- Če je poškodovanec nezavesten, ga namestimo v položaj za nezavestnega. (link)
- Pri večjih ranah in poškodbah, ki jih ne moremo oskrbeti, takoj pokličemo 112!
- Natančen pregled rane
Odkrijemo ranjeni del telesa, da vidimo celo rano. Razrežemo oziroma odstranimo obleko in nakit, da vidimo velikost rane, pridružene poškodbe … - Zaustavljanje krvavitve
S prsti preko sterilne gaze pritisnemo direktno na rano, v primeru hude krvavitve uporabimo kompresijsko obvezo. - Rano sterilno povijemo, ud imobiliziramo.
MANJŠE RANE IN KRVAVITVE
Rane so nasilne prekinitve telesne površine, ki lahko vključujejo povrhnja in globoka telesna tkiva. Posamezne rane razvrstimo v več skupin, vsem pa sta skupni krvavitev in nevarnost vdora mikroorganizmov. Nevarnost okužbe je zelo velika zaradi okuženega predmeta, ki je rano povzročil.
Več- Praske in odrgnine so površinske rane, ki se dokaj hitro zacelijo. Zanje so značilne predvsem kapilarne krvavitve, ki se načeloma spontano ustavijo.
- Ureznine so rane različnih globin, ki jih povzročijo ostri predmeti (nož, steklo, pločevinke, papir, ostra trava itd.). Pogosto jih spremljajo arterijske in venske krvavitve.
- Vsekanine so rane, povzročene z udarcem ostrega predmeta ali padcem na oster predmet.
- Razpočne rane nastanejo zaradi delovanja tope sile (sile ob pritisku, zasuku, vleku) na kožo in sluznico. Pogosto sta prisotni udarnina in oteklina. Iz razpočnih ran redko krvavimo, saj so žile zatisnjene s krvnimi strdki, ob oskrbi ran pa se ti strdki izločijo, kar lahko vodi do obsežne krvavitve.
- Raztrganine so rane različnih globin, ki nastanejo s pretrganjem kože in/ali sluznice. Povzročijo jih lahko različni ostri ali robati predmeti, lahko so posledica padca ali udarca in so najpogostejša vrsta ran. Pri obsežnih raztrganinah so lahko poleg mehkih tkiv (koža, podkožje, mišice), poškodovane tudi žile in živci ter celo kosti. Raztrganine so pogosto umazane rane, zato ob neustrezni oskrbi lahko pride do hudega vnetja. Kot posledica delovanja tope sile na telo lahko nastanejo tudi avulzije – izpuljenje ali iztrganje dela telesa.
- Zmečkanine so rane, ki nastanejo zaradi delovanja velike sile na majhno področje telesa, pri tem pa pride do zmečkanja vseh mehkih tkiv in drobljenja kosti na tem področju. Povzročijo jih lahko razne stiskalnice, preše in drugi delovni stroji, lahko pa so posledica prometnih in drugih nesreč. Zmečkanine se lahko pojavijo tudi ob zasutju.
- Ugriznine so rane, ki so posledica ugriza živali (psa, mačke, zajca, konja, želve, kače itd.) ali človeka. Pri tovrstnih ranah je verjetnost okužbe s patogenimi mikroorganizmi zelo velika. Mikroorganizmi okužijo mesto poškodbe, s krvjopa se lahko prenesejo po telesu poškodovanca še na druga mesta in poškodujejo različna tkiva. (link Ugriznine)
- Vbodnine so rane, ki jih povzročijo ostri predmeti (bodala, igle, žeblji, lesene trske itd.). Pogosto so to globoke rane, ki lahko segajo v prsno ali trebušno votlino, zato obstaja nevarnost predrtja življenjsko pomembnih notranjih organov (pljuč, srca, jeter, prebavne cevi). Pojavijo se lahko notranje krvavitve in motnje dihanja, ki so smrtno nevarne za poškodovanca. Vstopna rana je lahko majhna in se v ozkem kanalu zaključi v globlje ležečem tkivu ali pa na nasprotni strani prodre navzven. Ne glede na velikost vstopne rane so te lahko veliko bolj nevarne, kot se zdi na prvi pogled. Manjša vstopna rana se lahko hitro zapre in ne krvavi navzven, hkrati pa so lahko v globljih tkivih večje poškodbe in notranje krvavitve, zato ne smemo nikoli ocenjevati resnosti poškodbe glede na velikost rane na površini! V primeru, da se je ostri predmet v rani zlomil in ostal v telesu kot tujek, ali pa je ostal zapičen v telo, ga ne smemo nikoli odstranjevati (link Oskrba tujkov v rani).
- Strelne rane so posledica poškodbe s projektili ali kroglami iz pištole, puške ali strojnice, bombe ali mine. Skoraj vedno so to zelo globoke rane. Glede na pot krogle ali projektila jih ločimo na: prestrel – vstopna (vstrelna) rana je manjša od izstopne (izstrelne), zastrel – najdemo le vstopno rano ter obstrel – krogla le oplazi površino telesa. Poškodovani so lahko življenjsko pomembni organi, kar lahko povzroči takojšnjo smrt poškodovanca, poškodbe večjih žil ali živcev na udih pa lahko vodijo v invalidnost. Pri eksploziji smo pozorni na razlomljene delce eksplozivnega telesa, zlome, udarnine in raztrganine, globoke rane, ki bi lahko predrle katero od telesnih votlin, opekline in poškodbo dihalnih poti.
Pri poškodovancu se pogosto srečamo z različnimi vrstami ran (npr. je ista poškodba hkrati raztrganina, udarnina in zmečkanina). Pri raztrganinah, zmečkaninah in vseh globokih ranah obstaja nevarnost hudega vnetja.
TUJEK V RANI
Pri oskrbi rane je treba razlikovati površinske in globoke rane. Prva pomoč je namreč za vsako izmed teh malce drugačna. V tem prispevku se bomo osredotočili na rane, v katerih ostane tujek. Za natančnejši pregled prve pomoči v primeru ran spremljajte naše objave ali obiščite našo spletno stran, kjer so objavljeni različni prispevki.
Tujkov v ranah NE ODSTRANJUJEMO, razen v primeru, ko gre za manjši in površinsko ležeč tujek, ki ga lahko speremo z vodo in odstranimo brez poseganja v samo tkivo. Če predmet odstranimo, lahko namreč v veliko primerih naredimo še več škode. Pri odstranjevanju lahko povsem nenamerno poškodujemo živce in žile ter s tem povzročimo še hujšo krvavitev. Pri globlje ležečih tujkih zato le s pritiskom zaustavimo krvavitev, rano sterilno povijemo in poškodovanca odpeljemo k zdravniku.
ZVIN
Zvin ali distorzija je poškodba, ki nastane ob nategu ali natrganju sklepnih vezi in ovojnic. Oblika sklepa ostane po poškodbi nespremenjena. Do zvina pride zaradi prevelike sile obremenitve sklepa v nefiziološki smeri. Zvijemo si lahko praktično vsak sklep, vendar so nekateri sklepi zaradi svojega položaja občutljivejši. Glede na resnost poškodbe zvine razdelimo na tri stopnje, od lažjega do hujšega, samo zdravljenje pa je v vseh primerih pretežno konservativno.
VečS poškodovanega uda odstranimo nakit ter zategujoča oblačila in obutev, nato pa se držimo ukrepov RICE.
R(est) = počitek: Poškodovano mesto čim manj obremenjujemo in poskrbimo, da se čim manj premika. Pri zvinih na nogah je v nekaterih primerih potrebna razbremenitev z berglami.
I(ce) = hladimo: S hlajenjem začnemo čim prej, a pri tem pazimo, da led ni v neposrednem stiku s kožo. Hladimo vsaj 15–20 minut še nekaj dni po prvotni poškodbi.
C(ompression) = stisnimo: Zviti sklep najlažje stabiliziramo tako, da ga povijemo z elastičnim povojem, hkrati pa s tem preprečimo prekomerno otekanje na mestu poškodbe. Pri povijanju moramo paziti, da ne povijemo pretesno – če bolečina postane močnejša, ud postane bled in mravljinčast, moramo povoj razrahljati.
E(levation) = dvig nad višino srca: Na ta način gravitacija pomaga pri zmanjšanju otekline, kar je še posebej pomembno čez noč.
K zdravniku pojdite, če poškodovanega sklepa ne morete obremeniti ali premikati, če so prisotne bolečine nad poškodbo ali če se pod zvinom pojavi mravljinčenje ali zmanjšano občutenje dražljajev.
IZPAH
Izpah ali luksacija je najhujša sklepno vezivna poškodba, pri kateri pride zaradi delovanja prevelike sile do zdrsa kosti iz sklepne jamice, kar najpogosteje spremlja natrganje ali celo pretrganje vezi in sklepne ovojnice. Pri popolni luksaciji se sklepni površini povsem premakneta in nista več v stiku, pri delnem izpahu ali subluksaciji pa ostaneta v nepopolnem stiku. Sklep v nastalem neanatomskem položaju največkrat ostane in se spontano ne naravna, kar je lahko tudi posledica vrinjenja obsklepnih struktur med sklepni površini. V primeru, da se izpah vseeno spontano naravna, poškodba izgleda kot zvin. Ob popolnem pretrganju sklepnih vezi lahko sklep po poškodbi postane nestabilen, kar vodi v ponavljajoče se izpahe, za katere je potrebna manjša sila kot pred prvo poškodbo.
VečUkrepamo po načelu PLOD: P – počitek, L – hlajenje z ledom, O – obveza, D – dvig. Hladimo vedno z ledom preko tkanine in nikoli neposredno, ker bi s tem lahko povzročili omrzline! Hladimo 15 min, nato sledi 10 min presledka, nato pa še 10 min hlajenja. S hlajenjem zmanjšamo presnovo v tkivu, s čimer omilimo sekundarno okvaro tkiva zaradi pomanjkanja kisika, z dvigom pa preprečimo nastanek otekline in zmanjšamo bolečino. Izpaha nikoli ne skušamo naravnati sami, ker s tem povzročimo hudo bolečino, hkrati pa lahko povzročimo še dodatno poškodbo okolnih tkiv! Poškodovanec ne sme jesti in piti, ker bo morda potreboval operativno zdravljenje. Poskrbimo za čim prejšnji prevoz do zdravstvene ustanove, kajti dlje kot bo minilo od izpaha do naravnave, težja bo naravnava, slabše bo celjenje in večja bo verjetnost za trajne okvare.
Pri odprtem izpahu moramo zaustaviti morebitno krvavitev in rano sterilno pokriti, nato pa predel imobilizirati in poiskati strokovno pomoč.
ZLOMI
Zlom je delna ali popolna prekinitev kostnega ali hrustančnega tkiva. Poleg kosti so pri zlomu običajno poškodovana še priležna tkiva (pokostnica, mišice in vezi). Posledica zloma so lahko tudi zapore ali poškodbe žil v bližini kosti ter raztrganine podkožja in kože. Lahko pride tudi do poškodb živcev.
Več
Pri otrocih so najpogostejši zlomi podlakti, nadlahtnice in ključnice. Pri odraslih pa so pogosti zlomi spodnjega dela koželjnice, zgornjega dela stegnenice in gležnja.
Pri starejših ljudeh kosti niso več tako prožne, kot so pri mlajših, zato je že manjša sila dovolj, da se kost zlomi. Zlome pri starostnikih lažje prepoznamo, ker so običajno prisotni vsi znaki zloma (opisani v nadaljevanju). Pri otrocih so kosti bolj prožne in navadno počijo kot mlada veja, takemu zlomu rečemo »zlom po tipu zelene veje«. Znaki zloma so manj izraženi.
Zlome glede na poškodbe mehkih tkiv in kože razdelimo na:
- ZAPRTE: na koži ni rane, torej ni povezave med področjem zloma in zunanjim okoljem
- ODPRTE: pride do neposredne povezave med področjem zloma in zunanjim okoljem
KAKO PREPOZNAMO ZLOM?
- Vidimo oteklino.
- Ob pritisku ali ob premikanju okončine, poškodovanec občuti bolečino.
- Okončina ima omejeno gibljivost.
- Če je kost popolnoma prekinjena, lahko pride do patološke (nenormalne) gibljivosti.
- Ob pritisku na predel zloma čutimo ali slišimo škrtanje.
PRVA POMOČ PRI ZLOMIH
Če pri poškodovancu sumimo na zlom, veljajo splošna pravila enako kot pri ostalih nujnih stanjih. Najprej torej poskrbimo za svojo in poškodovančevo varnost, pokličemo 112 in po potrebi oživljamo.
Pri zaprtem zlomu poškodovano okončino imobiliziramo (poskusimo čim bolj omejiti gibanje) in jo dvignemo. Na terenu imobilizacijo izvedemo tako, da preprečimo gibanje v sosednjih dveh sklepih ob zlomu, pri tem pa naj se zlomljeno mesto ne premika. Na ta način omilimo bolečino in preprečimo dodatne poškodbe. Mesto zloma lahko hladimo. Tudi če je okončina vidno deformirana, je ne poskušamo naravnati. Poškodovancu lahko damo zdravila proti bolečini, vendar nikakor ne acetilsalicilne kisline (Aspirin). Poškodovancu ne dajemo jesti ali piti.
Pri odprtih zlomih je prva pomoč enaka kot pri zaprtih, le da moramo rano na mestu zloma sterilno pokriti in obvezati, da preprečimo oziroma zmanjšamo vdor bakterij in tujkov v rano. Če pri roki nimamo sterilnih gaz in povojev, lahko uporabimo tudi čisto krpo ali drugo blago.
Pri poškodovancu, ki iz rane aktivno krvavi, moramo krvavitev ustaviti.
AMPUTACIJE
Amputacije so najtežje oblike odprtih poškodb udov. Ločimo popolne amputacije (popolna prekinitev vseh tkiv med amputiranim delom in telesom) in nepopolne amputacije (amputirani del se preko katerega koli tkiva še drži telesa).
Več- Najprej poskrbimo za poškodovanca.
- Zaustavimo hudo krvavitev.
Če je le možno, poskusimo zaustaviti krvavitev z direktnim pritiskom na rano ali s kompresijsko prevezo. Če to ni možno, krvavitev zaustavimo z Esmarchovo prevezo - Ustrezno oskrbimo krn.
Rano moramo zaščititi pred zunanjimi vplivi. To najlažje storimo tako, da krn pokrijemo s čisto gazo (če gaze nimamo pri roki, lahko uporabimo katerokoli čistejšo tkanino). - Imobiliziramo poškodovani del telesa.
Z imobilizacijo zmanjšamo nepotrebne premike poškodovanega dela telesa, zmanjšamo tudi dodatne poškodbe in bolečino. Poškodovano nogo imobiliziramo ob poškodovančevo zdravo nogo, poškodovano roko pa imobiliziramo ob telo poškodovanca. - Poškodovani del telesa dvignemo nad nivo srca.
S tem zmanjšamo krvavitev, oteklino in bolečino. - Poškodovaca spremljamo. Spremljamo stopnjo zavesti, kakovost narejene preveze. Poškodovanca do prihoda reševalcev ne zapuščamo, ne dajemu mu za jesti in za piti!
- Zaustavimo hudo krvavitev.
- Nato se lotimo oskrbe amputiranega dela telesa.
- Amputirani del telesa zavijemo v sterilno gazo in ga položimo v čisto plastično vrečko.
- V drugo plastično vrečko damo mešanico ledu in hladne vode – s tem dosežemo temperaturo okoli 4°C.
- Obe vrečki vložimo v tretjo vrečko, v katero dodamo še list osnovnimi podatki o bolniku in poškodbi: ime in priimek, starost, poklic, dominantna roka, pridružene poškodbe, kronične bolezni in zdravila, ki jih redno jemlje, ura poškodbe, mehanizem poškodbe (npr. krožna žaga) in pa vsebino vrečke.
Pomembno je, da amputiranega dela telesa ne položimo neposredno na led, saj lahko pride do poškodb tkiva zaradi omrzlin, kar močno zmanjša uspešnost kirurškega posega in funkcionalnost prišitega uda.
S spiranjem in brisanjem amputiranega uda lahko povzročimo še dodatne, nepotrebne poškodbe tkiva, zato to prepustimo kirurgom in reševalcem.
PRVA POMOČ PRI NEPOPOLNI AMPUTACIJI:
Najprej nepopolnoma odrezani ud naravnamo v fiziološki položaj, s čimer izboljšamo prekrvavitev tkiva in zmanjšamo možnost dodatnih poškodb. Nato zaustavimo krvavitev in ustrezno oskrbimo rano, imobiliziramo poškodovani del telesa, ga dvignemo nad nivo srca in poskrbimo za prevoz v bolnišnico.
ESMARCHOVA PREVEZA
V izjemnih primerih, ko zunanja krvavitev ogroža življenje in je ne moremo zaustaviti z nobenim drugim postopkom (direkten pritisk na rano, kompresijska preveza), napravimo Esmarchovo prevezo.
Z Esmarchovo prevezo prekinemo pretok od mesta preveze navzdol. Preveza na mestu pritiska poškoduje kožo, mišice in živce, če je zavezana predolgo pa lahko povzroči odmrtje tkiva ter povzroča hude bolečine. Potreben je hiter prevoz v bolnišnico (v manj kot 6 urah), da se izognemo nepopravljivim okvaram mišic.
Več- Trikotno ruto (lahko drug velik kos blaga) zložimo v 5 cm širok trak. Uporabimo lahko tudi širok pas za hlače, kravato itd. Ne uporabimo ozkih trakov, vezalk in podobnega, ker se zarežejo v kožo in mehke dele ter jih nepopravljivo poškodujejo.
- Trak ovijemo okoli uda, 2 cm nad poškodovanim delom.S tem zmanjšamo obseg uda, ki bo dodatno poškodovan zaradi motene prekrvavitve, hkrati pa omogočimo, da nam preveza med zavezovanjem ne bo zdrsnila iz uda.
- Ruto zavežemo okoli uda. Na vozel položimo trd, ozek in daljši predmet (npr. palica, kuli), ki ga na ruto pritrdimo še z enim vozlom.
Trd predmet vrtimo v eni smeri toliko časa, dokler se krvavitev popolnoma ne ustavi. Trd predmet fiksiramo z ostankoma rute ali z drugo ruto. - Zapišemo datum, uro in minuto namestitve obveze. Podatke lahko napišemo na nepoškodovano kožo, ruto…
Esmarchove preveze nikoli ne smemo pokrivati, saj moramo ves čas spremljati kakovost narejene preveze (npr. znaki krvavitve) ter v primeru nepopolne amputacije, izgled neamputiranega dela uda.
OMRZLINE
Ozebline in omrzline so poškodbe, ki nastanejo zaradi delovanja mraza. Ob tovrstnih ranah je treba pomisliti tudi na možnost podhladitve poškodovanca.
Omrzline so težje oblike poškodb, nastalih zaradi mraza. Zanje je značilna ohladitev tkiva pod ledišče. Najpogosteje so prizadeti prsti rok in nog, uhlji, nos in brada. Voda v tkivu tvori kristale, ki lahko trajno poškodujejo prizadeti del telesa.
Omrzline razvrstimo v štiri stopnje glede na težavnost rane:
– Omrzline prvih dveh stopenj so površinske in se pozdravijo brez posledic. Za prvo stopnjo je značilna bleda, pomodrela in odrevenela koža, ob segrevanju se pojavi rdečica. Pri drugi stopnji koža postane modrikasta in mestoma bleda, v roku 12 ur se pojavijo mehurji.
– Zadnji dve stopnji spadata h globokim omrzlinam in povzročata izgubo tkiva. Pri tretji stopnji se po začetnih bolečinah pojavijo popolna neobčutljivost in krvavi mehurji, koža pa posivi. Za četrto stopnjo je značilna popolna nekroza tkiva, pri čemer tkivo počrni in postane popolnoma neobčutljivo.
Pri oskrbi omrzlin naj poškodovanec pije topel čaj in vzame aspirin ali ibuprofen. Poškodovancu sprostimo tesna mesta obleke in odstranimo mokra oblačila. Omrzline oskrbujemo sterilno in ne prediramo mehurjev zaradi nevarnosti okužbe. Poškodbe lahko ogrevamo z namakanjem v topli vodi temperature 38–42 °C približno 30 minut. Priporočljivo je tudi cepljenje proti tetanusu. Omrzlin ne ogrevamo, če je od njihovega nastanka preteklo več kot 24 ur ali če obstaja možnost ponovne izpostavljenosti mrazu (na primer med prevozom). Omrzlin ne drgnemo s snegom in ne segrevamo nad ognjem ali s suho toploto. Po ogrevanju omrzlin ne smemo dopustiti ponovnega hlajenja.
OZEBLINE
Ozebline in omrzline so poškodbe, ki nastanejo zaradi mraza. Ob tovrstnih ranah je treba pomisliti tudi na možnost podhladitve poškodovanca.
Ozebline predstavljajo lažjo obliko poškodb zaradi dolgotrajne izpostavljenosti nizkim temperaturam. Koža postane bleda, svetleča in razpokana ter manj občutljiva na mraz. Ozebline po navadi nastanejo na delih telesa, ki so izpostavljeni vlažnemu in tesnemu okolju (npr. na stopalih).
Poškodovanca je treba najprej zaščititi pred mrazom. Prizadeti del telesa moramo ogrevati postopoma. V primeru hujših ozeblin prizadeto stopalo osvobodimo pritiska, rano sterilno pokrijemo, mehko obvežemo in imobiliziramo.